Naloga, pripraviti zgodovinski pregled delovanja Slavističnega društva Ljubljana v 40 letih obstoja, se je pokazala kot le delno izvedljiva, saj je na razpolago nepopoln arhiv. Tako je prvih petnajst let delovanja mogoče predstaviti predvsem ob blagajniški knjigi, ki zajema sicer še starejše finančno poslovanje kar od 1967, manjka pa tudi arhiv za določena obdobja po 1990. Ta prispevek, pri nastanku katerega so mi pomagali tudi nekatere nekdanje predsednice in prejšnji predsednik društva, za kar se jim zahvaljujem, želi biti spomin na morda včasih pozabljene pretekle uspehe društva, spodbuda za dopolnitev manjkajoče slike njegovega delovanja, predvsem pa motivacija za skupno delo vnaprej.

Prvih petnajst let

Ob prevzemu funkcije predsednice Slavističnega društva Ljubljana februarja letos sem od predhodnika prevzela tudi obsežen arhiv, ki obsega sedemindvajset fasciklov in moder kovček z različnimi dokumenti finančnega poslovanja društva, med katerimi je gotovo najzanimivejša blagajniška knjiga z vpisi od leta 1967 do 24. 12. 1997, ki je tudi edini dokument društva, prevzet ob primopredaji, ki prinaša vsaj nekaj informacij o delovanju društva od časa, ko je bilo še t. i. podružnica Slavističnega društva Slovenije (o čemer priča žig na platnicah blagajniškega zvezka), do maja 1990, ko se začnejo društvena poročila, zbrana v preostalem arhivu, ki ga hranim kar doma, kar gotovo ni ustrezno mesto.

Med nagovorjenimi pri pripravi tega zgodovinskega pregleda je bil tudi dr. France Novak, ki je v deloval v ljubljanski podružnici Slavističnega društva in je 22. 10. 1971 prevzel dolžnost namestnika predsednice prof. Olge Sterle, ki je zbolela. Tajnica je bila takrat prof. Dimitra Lavrič. Novak nima arhiva za ta čas, spominja pa se, da je bil odbor že prej zelo delaven, kar se je nadaljevalo tudi v času njegovega delovanja, ko so si prizadevali zlasti za strokovno usposabljanje članstva. V odboru je bil do leta 1974, torej do preoblikovanja Slavističnega društva Slovenije v zvezo samostojnih društev.

Tudi iz blagajniške knjige na žalost niso razvidna imena predsednikov društva, temveč le (kolikor so podpisi čitljivi) imena blagajnikov in nadzornega odbora, nekaj pa je mogoče posredno razbrati tudi o delovanju društva.

Če se osredotočim na obdobje od 1975 do 1990, lahko ugotovim, da je v letu osamosvojitve društva blagajničarka Lidija Mastnak zabeležila 73 vplačanih članarin, kar je skoraj dvakrat več od vplačanih članarin v letu 2015 (čeprav je bilo še leta 2003 zabeleženih 66 članov). Že v naslednjem letu je bil porast članstva izjemen, saj je bilo članov kar 178. Društvo je prvo leto prejelo tudi 500 dinarjev kot pomoč republiškega Slavističnega društva, čeprav je s članarino 20 dinarjev nabralo kar 2360 dinarjev (kot danes je tudi takrat obstajala znižana članarina 10 dinarjev). Število članov je jasno zabeleženo še za štiri leta in kaže precejšnjo stalnost z vrhom leta 1979 (leto 1977 je bilo članov 118, 1978 114 članov, 1979 kar 154 članov, 1980 121 članov), kasneje so zabeležena le posamezna vplačila članarin, pogosto ni jasno, za koliko ljudi, saj članarine niso vplačevali le imenovani posamezniki, med katerimi prepoznamo profesorje in asistente tedanje ljubljanske slavistike, temveč predvsem osnovne in srednje šole, v letu 1982 na primer Gimnazija Poljane za kar 17 članov, pa tudi Mladinska knjiga, SAZU, ki je istega leta vplačal članarino za 33 članov, in lektorji Radia Ljubljana.

Leta 1977 je prvič naveden prispevek Ljubljanske kulturne skupnosti, ki je bil od leta 1981 zabeležen kot povračilo stroškov tekmovanja za Cankarjevo nagrado. Leta 1986 je tekmovanje financirala Mestna izobraževalna skupnost, Mestna kulturna skupnost pa je prispevala za delovanje društva. Leta 1988 je za Cankarjevo tekmovanje finančno podprla ZKO Vrhnika.

Prvič so stroški honoriranih predavanj navedeni leta 1979 za predavanja profesorjev Žagarja, Goloba, Barbariča, Rozke Štefan in Martine Orožen. Med honoriranci za leto 1982 je tudi Lojze Kovačič, leta 1983 pa je bilo izplačanih kar sedem avtorskih honorarjev. Leta 1988 je bil prvič naveden honorar za predstavo, in sicer gledališča Ane Monró George Dandin.

Po blagajniških zapisih sodeč so se člani društva na ekskurzijo prvič odpravili 1980, in sicer po Beneški Sloveniji in Goriški, naslednjič pa šele 1989 v Belo Krajino (vodil jo je dr. Marko Terseglav) in 1990 v Baško grapo (vodil jo je dr. Silvo Torkar). Tega leta je SDL priredilo tudi družabni večer.

V tem dejavno razgibanem času oz. od leta 1986 do 1990 ga je vodila Marta Kocjan Barle, prof. (tajnica je bila Jožefa Repar Lakovič, blagajničarka Polona Kostanjevec). Poleg že omenjenih ekskurzij in uspešnega pridobivanja denarja za različne dejavnosti društva so se ukvarjali z urejanjem članstva, poglavitna skrb pa je bila posvečena slovenskemu jeziku v vojski (ob predsednici SDL sta bila dejavna še dr. Jože Toporišič, predsednik SDS, in mag. Velemir Gjurin, tajnik SDS, tudi v okviru takratne SZDL in skupine za jezik), potem aferi JBTZ, o čemer so pripravili prispevek za Delo, in Cankarjevemu tekmovanju (o neurejenosti, težavah, različnih zapletih so razpravljali na slavističnem srečanju v Celju, o tem je Marta Kocjan Barle napisala tudi članek za Šolske razglede).

Delovanje in predsedniki po letu 1990

Maja 1990 je mesto predsednika z mandatom do januarja 1992, torej prav v času spremembe države in družbeno-ekonomske ureditve, prevzel dr. Milan Dolgan iz Pedagoške fakultete. Takrat je bil odbor društva še zelo obsežen (za primerjavo, danes sta ob predsednici v njem le še podpredsednica in tajnica, ob njih pa še tričlanski nadzorni odbor, vendar so bila med drugim mandatom Mojce Honzak sprejeta nova pravila SDL, s katerimi so imeli kljub pomoči pravnikov zelo veliko dela). V tem odboru je bila poleg učiteljev iz OŠ (Lidija Golc, Mira Hrstič Gregl, Beatrice Jeglič) in SŠ (Mojca Kolenik, Mojca Terseglav, Meta Kogoj, Judita Mohar, Nevenka Gajšek, Nina Bizjan) tudi Darja Gabrovšek iz FF, Janja Nakrst iz FSPN, Silvo Torkar in Polona Kostanjevec iz SAZU, Borut Stražar z Zavoda za šolstvo, Tončka Godina z RTV Slovenija, Peter Kolšek z Dela, Marta Kocjan Barle iz DZS, Jože Zadravec, pisatelj, novinar in duhovnik, in študent Boštjan Turk.

Med novostmi dr. Dolgana, ki jih v arhivu nisem zasledila pri delovanju nobenega drugega predsednika, so bili njegovi obiski po šolah in pogovori s slavisti. Manj oseben, a v skladu s sodobnim načinom sporazumevanja, je bil lanski poskus (predsednik Peter Planinc) navezave stika s slovenisti po šolah z dopisom in prošnjo, naj navedejo elektronski naslov učitelja, ki bi zagotavljal stik z društvom, tudi če ni njegov član. Vendar ta dopis ni prinesel pravega odziva. Vsekakor so se za ohranitev zanimanja članstva za delovanje društva na tak ali drugačen način in v spreminjajočih se družbenih pogojih prizadevali vsi predsedniki oz. predsednice SDL, ki jih naštevam, kot so sledili dr. Dolganu: Mojca Klander, prof., (februar 1992–februar 1994), zaposlena na PPT SŠC, Ljubljana, Zavodu za šolstvo in v Gimnaziji Šiška, Mojca Honzak, prof., (februar 1994–december 1995, drugi mandat december 1995–december 1997) iz OŠ Riharda Jakopiča, Mojca Marn, prof., (december 1997–januar 2000, drugi mandat januar 2000–januar 2002) iz Srednje šole za elektroniko in računalništvo v Ljubljani, Mira Rutar Arh, prof., (januar 2002–januar 2004) iz Srednje trgovske šole Ljubljana, Mojca Stare Aljaž, prof., (januar 2004–december 2005) ponovno iz Srednje šole za elektroniko in računalništvo Ljubljana, Marija Leskovar Sulics, prof., (januar 2006–2009), Andreja Pavle Jurman, prof., (2009–februar 2012) iz Gimnazije Ledina, Peter Planinc, prof., (februar 2012–februar 2015) iz Srednje medijske in grafične šole Ljubljana in dr. Vita Žerjal Pavlin (od februar 2015) iz Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.

Sicer pa se je SDL tudi po osamosvojitvi Slovenije ukvarjal z dejavnostmi, ki jih je opravljal že prej. Na prvem mestu je bilo izobraževanje članstva, pri katerem je bil zanimiv cikel predavanj o slovanskih jezikih (»mala šola slovanskih jezikov«), predstavitev nastajanja SSKJ (Milena Hajnšek-Holz), literarni nastop dveh pisateljev – duhovnikov: Jožka Kraglja in Jožeta Topolovca pa tudi predstavitev predloga UN za slovenščino v 1. razredu srednje šole (pripravila Mojca Klander). Podobno nalogo je društvo pod vodstvom Mojce Klander opravilo leta 1992 s posvetom o Katalogu znanja za zaključni izpit in še istega leta o poučevanju hrvaškega / srbskega jezika v osnovnih šolah ter prostovoljnem poučevanju slovenščine za begunske otroke, nato pa med mandatom Mojce Honzak (1994–1995) s posvetom srednješolskih učiteljev o maturi. Izobraževanje slavistov z različnimi delavnicami, živahno spremljanje novih izdaj učbenikov in različnih učnih gradiv ter organizacija literarnih večerov in srečanj z avtorji je v društvu potekalo predvsem do 2004. Naj te dejavnosti kar navedem:

A) 1992–1994 (predsednica Mojca Klander):

  • dramaturginja Tatjana Zidar je vodila program Retorika po metodi True Learning,
  • predavanje Borisa A. Novaka o sodobni literarni teoriji ob izidu knjige Oblike sveta,
  • predavanje prof. pedagogike Tatjane Kadunc Verbalna in neverbalna komunikacija pri poučevanju slovenščine,

B) 1994–1995 (predsednica Mojca Honzak):

  • dramaturginja Tatjana Zidar je vodila program Retorika,
  • pogovor z avtorjem knjige Pravopis Jožetom Skaza,
  • predavanje M. Kocjan Barle o spremembah v pravopisu,
  • predavanje o uporabi učbenika Moj jezik – tvoj jezik – naš jezik D. Cedilnik in M. Juvan

C) 1995–1997 (predsednica Mojca Honzak):

  • predstavitev priročnika Književnost Mojce Honzak,
  • predavanja dramskega igralca Andreja Kurenta o interpretaciji umetnostnih besedil v šoli in vaje iz retorike,

Č) 1997–2000 in 2000–2002 (predsednica Mojca Marn, ki je od mestne občine dobila finančno pomoč za kulturne prireditve):

  • predavanje Marka Stabeja o besediloslovju in družbenih razsežnostih materinščine,
  • pogovor z Adrijanom Lahom, avtorjem priročnika Lahka književnost, in Vido Gomivnik Thuma o mestu »lahke« književnosti v UN,
  • predavanje dr. Jože Mahniča ob 120-letnici rojstva Otona Župančiča s kulturnim programom in razstavo,
  • srečanje z Branetom Šimencem o esejističnih nalogah,
  • pedagoška delavnica z Danico Cedilnik,
  • pogovor s Tomom Križnarjem o slovenskem potopisu (vodil Adrijan Lah),
  • nastop Jerice Mrzel z interpretacijo Prešernove poezije,
  • pogovor z Vido Gomivnik Thumo o pripravnikih in učnem jeziku v pedagoškem sporazumevanju,
  • nastop Jurija Součka s Cankarjevim Kurentom,
  • recital ob 12. obletnici smrti Gregorja Strniše (izvedla Katarina Stegnar in Adrijan Lah),
  • večer z Janezom Menartom in Ervinom Fritzem,
  • predstavitev novih priročnikov za pripravo domačega branja avtorjev Mojce Honzak, Marice Žveglič in Zorana Božiča.,

D) 2002–2004 (predsednica Mira Rutar Arh):

  • predavanje Zdravka Zupančiča iz Šole retorike,
  • umetniški večer z zamejskim književnikom Jankom Messnerjem,
  • predavanje dr. Helge Glušič o Berti Bojetu.

V delno manjkajočem arhivu (za leta 2004–2009) je kasneje zabeležen le še obisk SSG Trst in ogled filma Aleksandrinke v mandatu Andreje Pavle Jurman (2009–2011). V letu 2015 je dve delavnici za učitelje ponudilo SDS, vendar je bila v soorganizaciji SDL izvedena le ena (Tesno branje, vodila dr. Boža Krakar Vogel), a z zelo majhno udeležbo, kar kaže, da v zadnjih letih stalno strokovno izobraževanje poteka predvsem prek Zavoda za šolstvo in drugih ponudnikov, za predstavitve novih učbenikov in npr. maturitetnih priročnikov pa izobraževanja organizirajo kar založbe, ki tako skrbijo za promocijo teh gradiv. Prav tako se je zadnja leta v Ljubljani na raznih prizoriščih zelo povečala ponudba literarnih dogodkov, zato se mi zdi prizadevanje društva za to ponudbo smiselno le izjemoma, če gre za dosežke naših članov.

Druga dejavnost SDL, ki se je nadaljevala tudi po 1990, so organizacije ekskurzij in v mandatu dr. Dolgana so spoznali Tolminsko in Zgornjo Savinsko dolino. Že naslednji odbor pod vodstvom Mojce Klander pa za leto 1992 načrtovane ekskurzije na Štajersko zaradi premalo prijav ni izpeljal in prva naslednja zabeležena ekskurzija je bila šele v drugem mandatu Mojca Honzak, in sicer Po Prešernovih sledeh po Ljubljani, naslednja in hkrati do danes zadnja pa v času predsednice Mojce Marn od Škofljice do Magdalenske gore pod vodstvom Vinka Omerzela.

Iz delovanja odbora dr. Dolgana je v arhivu zabeležena tudi civilnodružbena, stanovska pobuda društva, in sicer izjava, naslovljena na Ministrstvo za šolstvo in šport, o podpori bojkota popravljanja pisnih nalog pri pouku SLO, MAT in tujih jezikov zaradi povečanega normativa ur na 20 / 22 oz. izenačitve z učitelji drugih predmetov. Vendar je moralo društvo še pod vodstvom Mojce Honzak (1994–1995) posredovati poziv poslancem Državnega zbora, ker niso sprejeli amandmaja za zmanjšanje učne obveznosti za osnovnošolske učitelje slovenščine. Organizirali so tudi srečanje z ljubljanskimi poslanci o tej temi. Kot vemo, je bilo za vse učitelje slovenščine takrat le doseženo zmanjšanje za eno uro, kot velja še danes. S poslanko Danico Simšič in z našim predstavnikom v državnem svetu dr. Zoltanom Janom pa so se dogovarjali o tem, da se dve uri srbohrvaščine razdelita v eno uro slovenščine in eno uro angleščine. S tem so nadaljevali pobudo, oblikovano že med mandatom Mojce Klander (1992–1994), za več ur slovenščine, oblikovano z geslom Ni šolskega dneva brez materinščine.

Že leta 1991 je SDL pomagalo pri organizaciji zborovanja slavistov v Ljubljani. Štiri leta kasneje 1995 je bilo društvo pod vodstvom Mojce Honzak kar glavni organizator slavističnega zborovanja v ljubljanskem Cankarjevem domu (lokacijo omenjam zaradi njene prestižnosti, ki si je danes SDS ne more več privoščiti). Soorganizator tako pri izvedbi kot pri financiranju slavističnega kongresa smo bili ljubljanski slavisti še 2010 (predsednica Andreja Pavle Jurman), 2014 (predsednik Peter Planinc, ki je kot posebej pomembno kongresno vsebino poudaril okroglo mizo o smiselnosti delovanja stanovskih društev, saj je ta nakazala prihodnje smeri delovanja in podčrtala smiselnost društev, ker lahko prek njih vsaj nekoliko vplivamo na razvoj svojega področja) in letos (predsednica Vita Žerjal Pavlin). Pred kongresom 2014 smo predlagali, da bi z anketo povprašali člane, kaj si mislijo o smiselnosti slavističnih kongresov in o njihovi izvedbi. Anketo je izvedlo SDS in ugotovilo, da so za večino članov kongresi ena redkih priložnosti za srečevanje slavistov. Žal pa je situacija v družbi takšna, da se ga člani težko udeležijo zaradi časovnih in finančnih omejitev šol.

Tudi v samostojni Sloveniji je SDL sodelovalo pri organizaciji in izvedbi Cankarjevega tekmovanja, sprva pri izvedbi področnega in kot pomoč pri državnem tekmovanju. V času prvega mandata Mojce Honzak je društvo pripravilo celo srečanje področnih ocenjevalcev za Cankarjevo tekmovanje, v času njenega drugega mandata pa je bilo SDL tudi organizator državnega tekmovanja v ljubljanski regiji in proslave za nagrajence, ki je bila v Cekinovem gradu, ob tem pa je tudi aktivno sodelovalo pri nastajanju novega pravilnika Cankarjevega tekmovanja. V času obeh mandatov Mojce Marn se je tekmovanje zelo razbohotilo, saj je na državnem tekmovanju za ljubljansko regijo in zamejstvo na šoli vsako leto gostila približno 600 tekmovalcev in 100 učiteljev, ki so sodelovali kot ocenjevalci ali pri izvedbi tekmovanja. Vsakoletno tekmovanje se je zaključilo s slavnostno podelitvijo nagrad in priznanj najboljšim, zato so se potrudili tudi za sponzorstvo in pridobili knjižna darila ter pisarniški material šestih založb. Med predsednikovanjem Mojce Marn je SD Ljubljana skupaj s predstavniki Občine Vrhnika sodelovalo pri pripravi kulturnega programa ob podelitvi med Cankarjevimi dnevi na Vrhniki. Da je postala Vrhnika kraj zaključne slavnostne prireditve ob podelitvi nagrad in priznanj tekmovalcem, sta zaslužna dr. Zoltan Jan, predsednik SDS, in vrhniški župan. Z izvedbo tekmovanja so imeli zaradi množice tekmovalcev (s srednješolci so gostovali na Filozofski fakulteti, z osnovno šolo na Srednji zdravstveni šoli) veliko dela tudi med mandatom Mojce Stare Aljaž, ko so predsednici volontersko pomagali sodelavci Srednje trgovske šole in tudi v Cankarjevem domu na Vrhniki so šli na roko pri podelitvah priznanj in pogostitvah. Ogledali so si tudi znamenitosti Vrhnike s Cankarjevo domačijo na Klancu. Zavzetosti ni zmanjkalo niti Mariji Leskovar Sulics, ki je med svojim mandatom Cankarjevo tekmovanje organizirala dvakrat, in to kar za 1000 učencev in dijakov. Po njenem mandatu je organizacijo tekmovanja prevzel Zavod za šolstvo.

V šolskem letu 2012/13 je steklo novo tekmovanje v organizaciji SDS, in sicer Slovenščina ima dolg jezik (Literatura na filmu), pri katerem je tudi SDL že tri leta (med mandatom Petra Planinca) pomagal z določitvijo ocenjevalne komisije za regijsko tekmovanje in izvedbo ocenjevanja poslanih filmov. Takšna ureditev tekmovanja se je izkazala za učinkovito, pomagala pa je tudi k prepoznavnosti regijskih slavističnih društev.

Poskus natančnejšega vodenja članstva so bile članske izkaznice, ki so bile uvedene med mandatom Marije Leskovar Sulics, lani pa so bile prenovljene. Vredna posnemanja bi bila počastitev spomina na mrtve književnike s cvetjem in svečami na Navju in Žalah, izvajana v času mandata Mire Rutar Arh. Naši člani imajo popust pri nakupu knjig. V mandatu Mojce Klander je bil dogovorjen 15-odstoten popust pri Državni založni Slovenije, od 2009, ko je bila predsednica Andreja Pavle Jurman, do danes, pa so za člane 10- do 20-odstotni popusti v knjigarnah Beletrine, Miš, Celjske Mohorjeve družbe, založbe Sanje ter v Drami in Šentjakobskem gledališču. Med mandatom mojega predhodnika Petra Planinca so bile prenovljene spletne strani SDL, kjer so javno dostopni podatki o društvu, načrti, poročila. Nekoliko manj je zaživelo sprotno objavljanje obvestil in reportaž o delu društva in njegovih članov. Kot uporabna se je izkazala tudi baza elektronskih naslovov, prek katere smo lažje obveščali naše člane o dogodkih in dogajanju. Na žalost smo v preteklem letu izgubili statusa društva v javnem interesu, zato nismo več upravičeni do dela dohodnine.

Naj zaključim z ugotovitvijo, da je zgodovina Slavističnega društva Ljubljana bogata, kar je spodbuda in odgovornost za naše nadaljnje delovanje.

Dr. Vita Žerjal Pavlin